Slavnostna
akademija ob 50
letnici kamniške gimnazije
Res da brez običajne abrahamovske: "Zdaj si v
najlepših letih…" je bila 10. decembra v avli ŠCRM slavnostna akademija ob
petdeseti obletnici kamniške gimnazije. Malo za šalo, malo za res oziroma, kako je vse
skupaj videl nekdanji faliran dijak.
Častitljiv jubilej je bil kot nalašč da obiščem ustanovo v
kateri sem, kot nekdanji dijak, sicer usmerjen pripadnik nižje ekonomsko-komercialne
kaste, prešprical marsikatero šolsko uro. No ja, če bi hotel nadoknaditi vse
prešpricane ure bi si moral oprtati najmanj nahrbtnik s primerno zalogo hrane in spalno
vrečo, da bi se za kak mesec ali dva utaboril v biološkem kabinetu med skeleti,
plazilci, paličnjaki, zlatimi ribicami in nagačenimi živalmi, kot značilen primerek
faliranega dijaka.
Kakorkoli že, na vhodu v šolski center sta me pozdravili pretirano prijazni mladenki, ki
sta z vnemo dobro vzgojenega papagaja voščili dobrega večera vsakemu obiskovalcu
posebej, tako da se je bilo že bati, da bosta pregoreli še pred pričetkom slavnostne
akademije.
V avli šolskega centra, ki občasno služi kot začasno pribežališče za prireditve
kamniške množične kulture, je bilo moč videti kopico, bolj ali manj, znanih obrazov, s
katerimi si je bilo po dolgem času prijetno izmenjati besedico ali dve. Če nekako
povzamem dobljeni splošni vtis, bi lahko rekel, da se v zadnjih desetih letih na sami
šoli, razen precejšnje pomladitve kadra, ni kaj dosti spremenilo. Nekatere profesorice
še vedno preklemansko dobro izgledajo, medtem ko se tiste bolj "stroge" (kako
pripravno-vljuden nadomestni izraz), tako ali tako nikoli ne postarajo, mar ne. Najbrž so
se stare že rodile. O profesorjih bom raje vljudno molčal, ker so videti preveč pri
močeh, da bi to koristilo mojemu zdravju.
Še posebej mi je bilo všeč srečati profesorico, ki so jo, svoj čas, nekateri
kolegi(ce) že skorajda pokopali, čeprav izgleda, naj povem po domače, kot pušeljc, da
bi se ji človek z veseljem pustil podučiti o kaki stvari ali dveh, če seveda ne bil, za
kako glavo ali dve, premajhen za njen okus.
Šolska avla je obiskovalca pričakala s preprosto nališpanostjo kmečke dekle v
zatakmašni opravi, odeta v nekaj deset kvadratnih metrov modro ožarjenega belega
vrteksa, s katerim bi mogli prekriti manjše polje.
Skromna, nepretirana dekoracija, ki je, verjetneje naključno, spominjala na dejstvo, da
je v teh prostorih nekdaj gostovala tudi agroživilska in kmetijska šola.
Akademijo, ki se je začela s precejšnjo zamudo, je z jedrnatim pozdravnim govorom
zastavil direktor zavoda ŠCRM Franci Kimovec, ki je glavno besedo vljudno prepustil,
posebej za to priložnost na novo ofrizurjeni ravnateljici kamniške gimnazije Veroniki
Matjašič Kališnik . Ravnateljica je v znosno dolgem in ne preveč patetičnem govoru
nanizala nekaj podatkov o zgodovini iz razvoju kamniške gimnazije, ter zaključila z
mislijo, da je domačemu kraju lepo nuditi ključ do prihodnosti - znanje in kulturo.
Lepo, ni kaj.
Potem je nekaj malega o pomanjkanju denarja pojamral tudi nek tip iz Ministrstva za
šolstvo, sekretar ali nekaj takšnega, medtem ko je v vsej svoji obilni maniri nastopil
župan Tonti.
Dejal je, da ga vedno, ko sliši Gavdeamus igitur strese, čemur so zlobni jeziki nemudoma
pripomnili, da nič čudnega, saj mu menda znanje ni šlo ravno najlažje v glavo.
Trosenje puhlic in kvazianekdotičnih gimnazijskih spominov, ga je zavedlo celo do omembe
soldaščine, ter podatka, da je pokojni profesor Zika že zdavnaj vedel iz kakšnega
testa je. Skratka, kot bi se lahko reklo,govor za vola ubit.
V nadaljevanju so bila nekaterim zaslužnim delavcem in profesorjem na kamniški gimnaziji
podeljena spominska priznanja. Priznanja so tako dobili: dr. Cene Matičič, prvi
ravnatelj popolne gimnazije, profesor in dolgoletni ravnatelj dr. Avgustin Lah ter prof.
športne vzgoje Vjera Frbežar Frantar. Priznanja za trideset ali več let profesorskega
dela, pa so dobili: prof. Ivanka Keršmanc, prof. Magdalena Peterlin, prof. Željka
Zabrič, prof. Tina Romšak in profesor Ciril Jaklič, kot edini izmed še aktivnih
profesorjev, kar se običajno tolmači kot namig, da je že čas, da gre v zasluženo
penzijo.
V spremljevalni programu, ki je bil narejen po vzorcu malo mešano in ga je povezoval
kamniška "kulturna deklica za vse" Tone Ftičar, so nastopili sedanji in
nekdanji dijaki, ki so malo plesali, malo igrali in malo peli. Pravi preizkus potrpljenja
obiskovalcev, pa je bil nostalgičen pogovor o gimnaziji nekdaj. V njem so, pod
povezovalno taktirko Toneta Ftičarja, nastopili Nataša Dolenc, kot bivša dijakinja,
Slavica Trbižan Navinšek, kot nekdanja profesorica in dr. Cene Matičič, kot nekdanji
ravnatelj. Sploh slednji je zaužil svojih pet minut slave, saj se zlepa ni in ni hotel
ločiti od mikrofona, kar je povzročilo, da se je, sicer prijeten in dobro mišljen,
pogovor razvlekel kot mačja čreva. O tem je pričala tudi pojava nekoliko zaskrbljenega
obraza ene izmed šolskih kuharic v mraku mostu nad avlo, ki je, verjetno zaskrbljena
zaradi kakovosti pogostitve, prišla preverit v čem je vzrok, da obiskovalci še niso
planili nad pripravljeno hrano.
Uradni del akademije se je tako končal le malo pred enajsto, sledilo pa je še družabno
"malicanje" v prostorih šolske jedilnice, ki pa se je žal nisem udeležil, saj
nisem naročen na šolsko malico, tako da vam s podrobnostmi z jedilnika ne morem
postreči.
I.Č. |